Saša Kovačev: “Mladih čevljarjev ni na vidiku”

Tokrat v rubriki Regionalni utrip predstavljamo mariborskega obrtnika, za katerega se zdi, da s svojo obrtjo prihaja iz nekega drugega časa. V nekoč mogočnem čevljarskem cehu je danes le še peščica obrtnikov, ki s svojimi veščinami skrbijo za čevlje tistih, ki se še upirajo sodobnemu instant potrošništvu. Tokrat smo obiskali staro čevljarsko delavnico v kateri svojo obrt goji čevljar Saša Kovačev.

Le malo je danes tistih, ki v času hiperprodukcije cenenih tekstilnih izdelkov in obutve še zaidejo k čevljarju. Delavnice, ki smo jih nekoč srečali v skoraj vsaki vasi, so danes le še zaprašen spomin na neke druge čase. A v delavnici čevljara Saše Kovačeva še vedno nostalgično diši po prav tistih časih, ko luknja na podplatu še ni pomenila, da bodo čevlji romali v koš.

In čeprav so takrat čevljarji s svojim znanjem lahko našli zaposlitev v večjih podjetjih, se je Saša odločil, da bo ostal v očetovi delavnici in nadaljeval družinsko tradicijo.
Tako kot vse se je skozi čas spremenilo tudi čevljarsko delo. Če so čevljarji nekoč zbijali, šivali in lepili, se danes poslužujejo drugih tehnik. Sodobna industrija obutve je na glavo postavila trg, pa tudi čevljarski poklic.

Čevljarskih delavnic je v Mariboru zgolj še za prste ene roke. Interesa med mladimi za ta poklic ni, pa tudi če bi bil, se mladi ne bi imeli kje šolati.

A mariborski čevljar krivde za to, da zanimanja ni, ne pripisuje državi in šolskemu sistemu. Jasno je namreč, da so današnje generacije veliko bolj nagnjene k instantnemu potrošništvu, kjer ni prostora za sentimentalno navezanost na svoje stvari. Zato se čevlji ne popravljajo več, pač pa romajo naravnost v smeti.

Saša Kovačev vseeno verjame, da mu dela ne bo zmanjkalo. Prepričan je namreč, da se bo vedno našlo dovolj ljudi, ki bodo k njemu prinesli kak čevelj ali dežnik. Izkušnja obiska lokalnega čevljarja je namreč nekaj, česar veliki trgovski centri ne morejo ponuditi.