Intervju: Milena Miklavčič

Ogenj, rit in kače niso za igrače, 4. del: Poglejte, moji ljudje prihajajo!

Zakaj so v času, ko smo tudi Slovenci odvisni od telefonov in tablic, sploh še potrebne zgodbe, izdane v knjižni obliki? Zakaj je v času, ko nas mediji vsakih nekaj minut bombardirajo z raznoraznimi zgodbami, tako pomembno, da Milena Miklavčič skrbno in vestno zapisuje zgodbe, ki jih povedo čisto običajni ljudje? Pripovedovalci niso filmski igralci, niso politiki, niso znani poslovneži, niso niti influencerji (karkoli že ta izraz pomeni), katerih dogodivščin je polno v rumenem tisku in sploh na vseh medijih. Zakaj bi kdo sploh bral vse te zgodbe nepomembnežev v času digitalne in informacijske revolucije, ko je vseh informacij preveč?

Pogovor z vami smo začeli z nekaj mislimi, ki jih je ob izidu vaše knjige zapisal Tadej Ian. So zgodbe za sodobnega človeka sploh še pomembne?

Seveda so. In še kako! Sodoben človek je v virtualnem vesolju, s katerim se vedno bolj obkroža, malodane izgubljen. V mesecih, ko je bilo človeštvo postavljeno pred zid zaradi covida, smo spoznali, kako nemočni in nebogljeni smo. Pa ne le to! Izkazalo se je, da jih sploh ni tako malo, ki še zmeraj verjamejo, da je zemlja ploščata, pa da so nam, ob cepljenju,  pod kožo vstavljali čipe. S TV ekranov v nas butajo turške in še kakšne nadaljevanke,  v filmih klasičnih kinematografij je polno ”woke” propagande. Človek, tudi pri nas, vedno bolj izgublja identiteto, tla pod nogami, stik z resničnostjo, z bližnjimi, prijatelji, sam s seboj. Prav resnične zgodbe, ki jih zapisujem, pa nas prizemljijo, nam pokažejo, da je življenje tudi izven mehurčka še zmeraj na dosegu roke.

Četrto knjigo iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače ste podnaslovili: Poglejte, moji ljudje prihajajo! Zakaj takšen naslov?

Misel sem vzela iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan. Besede, poglejte, moji ljudje prihajajo!, je izrekla igralka Ivanka Mežan. Stala je na odru in prejemala Borštnikov prstan, ko je zagledala poljanske gledališčnike, ki so prišli na podelitev. Njene besede so se mi usedle v srce tudi zato, ker poosebljajo moja občutja, ki me spreletavajo vsakič, ko stisnem roko tistim, ki mi zaupajo zgodbo iz svojega življenja.

Zgodbe ste začeli zbirati v času ”covid karantene” …

Bila sem prepričana, da se bom po Moških zgodbah ”upokojila”, začela pisati krimi romane, ki jih ljubim, ter mesto zgodbarke prepustila komu drugemu. Žal ali na srečo se je obrnilo drugače. Karantena, ko smo bili zaprti med štiri stene, je pokazala, kako strašno ranljivi smo. Za štirimi stenami se je v tistem času dogajalo marsikaj; od hude osamljenosti, do družinskega nasilja, do obračunavanj z lastnimi mislimi, preteklostjo, napačnimi koraki, ki smo jih kdaj koli naredili …Tudi pisem, ki že več kot deset let prihajajo v rubriko nedeljnika Nedelo, je bilo vedno več. Takšna, kot sem, sem morala nekaj narediti. Najprej sem se začela pogovarjati po Skypu, na Messengerju, potem sem na FB objavila, da lahko vsak, ki želi, pride k meni na ”Dan odprtih vrat”. Redki so bili dnevi, ko ni bilo nikogar. Tisti, ki so prišli, niso potrebovali drugega kot poslušalca. Zgodbe so se potem začele beležiti kar same. Knjiga ima čez 400 strani. Je pa zanimivo, da se o covidu več kot toliko sploh nismo pogovarjali. Bolj o njegovih posledicah, ki so na duši pustile neizbrisne sledi.

Je zgodbo z vami lahko delil vsak, ki je imel to željo?

Načeloma ja. Se pa v širokem loku izogibam zgodb, s katerimi se želi sogovornik nekomu maščevati. Osebe v mojih knjigah imajo izmišljena imena, in če nekdo vztraja, da objavim konkretne osebne podatke, težko najdeva skupni jezik. Zavedam se, da bi bilo kakšno maščevanje res ”sladko”, a meni v nobenem primeru ni všeč. Kljub temu pa vztrajam, da ima vsak človek pravico, da opiše svojo plat medalje.

Kakšne zgodbe najdemo v četrtem delu?

Zgodbe, povedane in zapisane iz prve roke razkrivajo tisti del našega življenja, o katerem ne govorimo na glas. Redki so, ki se jim ne bi od časa do časa dogajale tudi hude reči. Nekateri poiščejo psihoterapevta, da jim pomaga prebroditi težke trenutke, drugi se želijo zgolj spovedati. In zgodbe, ki jih prebirate tudi v četrti knjigi, so prav to – osebne spovedi. V slovenskem prostoru so nekaj unikatnega in izjemno pomembnega za tako imenovano občansko znanost (Citizen Science).

Med ljudmi še zmeraj živi tudi nagajivi duh. Da je res tako, dokazujejo anekdote znanega Belokranjca, Ota Nemaniča. Šegave in poredne prigode prednikov in vrstnikov je strnil v šopek, ki bo ”zadišal” vsakemu, ki bo odprl četrto knjigo.

Vesela sem, da mi je uspelo zbrati kar nekaj spominov na otroška leta. Kaj vse je morala doživljati Mojca, ki jo je oče posiljeval od otroštva naprej? Njena zgodba vas bo pretresla. Dodala sem obširno poglavje o tem, kako so številne generacije med počitnicami služile denar za šolske potrebščine, za druge drobnarije. V knjigi je opisanih kar nekaj bridkih izkušenj z vedeževalci, vražami in z nepravo duhovnostjo z uničujočimi posledicami. Veliko je ljubezenskih zgodb, nekatere so zelo duhovite, druge pretresljive.

Kaj polagate bralcem na srce?

Med zgodbami naj se bralci sprehajajo počasi, zlagoma, z empatijo. O njih se moramo pogovarjati tudi z bližnjimi. Lepo bi bilo, če nas spodbudijo, da še sami sedemo za računalnik in kaj napišemo. Zelo je tudi zaželeno, da pripovedovalca začutimo in ga navsezadnje tudi razumemo. Še nekaj; zgodbe so resnične, zato v njih ne iščite literarnih prvin. Napisane so po pripovedovanju.

Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bil nekoč zelo znan pregovor, razširjen med Slovenci tudi v tujini. Danes pa so te besede nekakšna ”blagovna znamka”, zaradi katere vas vsi poznajo?

Zbirka knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, niso le popisani listi, z njimi je tesno prepleteno tudi moje osebno življenje. Večino prostega časa sem preživela ob poslušanju. Tudi razmišljanju, kako komu od tistih, ki so se znašli v stiski pomagati. Družina mi je zmeraj stala ob strani. Razumeli so, da mi je poslanstvo, ki ga opravljam, v veliko veselje in notranje zadovoljstvo.

Me pa veseli, da bo prva knjiga od zdaj na voljo kot e-knjiga tudi za srednješolsko branje. Leta 2015 je bil posnet dokumentarni film, ki ga pod naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, še zmeraj najdete v arhivu na RTV SLO. SNG Maribor je postavilo na oder predstavo Prividi kačjega pastirja. Urška Djukič je skupaj s Francozi ustvarila izjemen kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki se, potem ko je prejel številne mednarodne nagrade, poteguje tudi za Oskarja. In ne nazadnje, z bralkami in bralci sem se do zdaj srečala na več kot 1200 literarnih večerih! Če preberemo vse štiri knjige, lahko tudi sami, skozi zgodbe, spoznamo, kako so se v 100 letih spreminjali medsebojni odnosi, moralne vrednote, intimni odnosi. Tudi zaradi tega so knjige neprecenljive vrednosti. Morda bodo vrli televizijci nekoč nehali kupovati turške in še kakšne nadaljevanke, in bodo po njih posneli slovensko sago o medsebojnih, tudi zelo intimnih odnosih.

Imate kakšno posebno željo?

Pa jo imam res. Zelo si želim, da bi starši svojim odraščajočim otrokom dovolili, da prebirajo te knjige. Prepričana sem, da bi jim prihranili marsikatero žalostno izkušnjo.

Koliko knjig ste do zdaj že izdali?

Knjig je precej, med njimi je največ otroških. Dve sta prevedeni v angleščino: Wizard troubles in the land of fairy tales  ter B. and the Mistyrios stone.

Pri hrastu na levo je postala leta 2007 najboljša samozaložniška knjiga leta, meni zelo ljuba so tudi Pika na B., Kuharske prismodarije in Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi.

Med knjigami za odrasle pa poleg zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače tudi moj prvi krimi roman Kje je otrok.

Načrtujete v bližnji prihodnosti izdajo še kakšne knjige?

Seveda, bilo bi čudno, če bi, ker sem še v dobri koži, v prihodnjih 30-40 letih, kolikor še nameravam živeti, držala križem roke. Upam, da bosta, na to so me spomnili bralci, lahko izšli še dve knjigi v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače. V peti bodo pisma tistih, ki so me prosili za kakšen življenjski nasvet, vključno z odgovorom, in v šesti bodo najbolj brane usode, ki že skoraj 35 let izhajajo v podlistku v Gorenjskem Glasu.

Počasi se približuje veseli december in prazniki. Kako in kje jih najraje preživite?

Ste me pa našli! Po tej plati sodim med najbolj dolgočasne ljudi na Planetu! Preživela jih bom doma, razvajala vnuke, ki bodo imeli počitnice, kaj dobrega spekla in skuhala, če me bo kdo obiskal, ga bom vesela, če me bo le poklical – prav tako.

Kje pa bralci lahko naročijo vaše knjige?

Lahko mi pišejo na mail [email protected]. Vesela bom!