Intervju z Deni Kragelj: “Želim priti do čim večjega števila otrok po celem svetu!”
Deni Kragelj je avtorica terapevtskih pravljic Življenje v gozdu in Življenje v morju, ki sta namenjeni predšolskim otrokom. Sta posebni zbirki pravljic, ki otroku pomagata predelati občutke in situacije v katerih se še ne znajde sam. V pogovoru z avtorico boste izvedeli več o njenem delu, vplivu pravljic na otroke in njihove starše, o pravljici, ki je še v nastanku in še veliko zanimivega. Ker z avtorico dobro sodelujemo, njena dela najdete tudi na Slovenski knjižni polici, smo se v intervjuju odločili za tikanje.
Slovenci v Angliji te že poznamo po dveh odličnih zbirkah terapevtskih pravljic. Kako pa bi sebe opisala sama?
Res je, zelo sem vesela, da ste me povabili k sodelovanju v čudovitem projektu slovenska knjižna polica. Sebe vidim kot posebnega človeka. Delam kot pedagog za otroke s posebnimi potrebami in pravim, da smo vsi mi posebni na svoj način. Ponosna sem na svojo drugačnost in poskušam razmišljati izven okvirjev, ki nam jih sistem postavlja. Prav od tam pride marsikatera zamisel. Imam pa tudi slabosti, tako kot vsak človek. Trmasta sem in samosvoja, kar je za ljudi ob meni včasih težko (smeh).
Nam lahko zaupaš več o sebi (od kod prihajaš, kje si odraščala, kaj študirala)?
Gimnazijo sem končala na Reki, na Hrvaškem, kjer sem živela celo svoje otroštvo. Lahko rečem, da prihajam iz popolne družine. Starša sta še vedno srečno zaljubljena, s sestro pa sva se že osamosvojili. Ljubezen me je pripeljala v Ljubljano, kjer sem študirala socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti. Po koncu faksa je bil tudi konec ljubezni, a sem se vseeno odločila ostati živeti v Sloveniji (smeh).
Tvoj velik del vsakdana so verjetno pravljice. Kako pa si ga zapolniš, ko se ne ukvarjaš z njimi?
Pravljice so miselno vsekakor velik del mojega vsakdana. Ideje iščem vsepovsod, nastajajo nova sodelovanja in s kupci sem v pristnem stiku. Imam pa še zelo veliko drugih hobijev. Že dolga leta sem vaditelj aerobike, zadnjih nekaj let tudi inštruktor pilatesa, moja strast je salsa, učim pa tudi zumbo. Dopoldneve preživim v službi, kjer sem razredničarka. Torej, dopoldan služba, zvečer vadbe, vmes pa se posvetim mojima otrokoma. Pravljice pa so v vseh segmentih mojega življenja, največkrat pa jih pišem čez vikend ali zvečer, ko otroka zaspita. Ja, vem, kaj si zdaj mislite – koliko ur ima moj dan (smeh). Premalo!
Kdaj si začela s pisanjem pravljic in od kje ideja za terapevtske pravljice?
Med študijem sem se navdušila nad idejo poučnih pravljic in se urila v pripovedovanju. Delala sem kot varuška v številnih družinah, organizirala animacije, izvajala različne delavnice in projekte za otroke z avtizmom, s težavami vedenja in osebnosti, za gluhe, slepe, mladoletne prestopnike, mlade odvisnike in tako naprej. Ugotovila sem, da vedno iščem rdečo nit oziroma zgodbo, ki nas bo zbližala. Pozornost tistih, ki najbolj odstopajo, sem vedno uspela pridobiti s pripovedovanjem. Vzgajati sem začela s pravljicami. Vse težave sem preusmerila na svet živali in je naenkrat postalo veliko lažje posredovati otroku kritiko, ne da bi se uprl slišanemu. Piko na i je postavila moja hčerka, ki je prepričana, da je kraljevskega rodu (smeh). Pri njej vse naučene metode niso pomagale; sva namreč dve trmasti bikici. Le s pravljicami jo lahko vodim v želeno smer.
Kaj pa ideje za pisanje, od kod izvirajo?
Stik z otroki je ključnega pomena za ideje, vsaj včasih je bil. Veliko pravljic sem sproti ustvarila in pozabila, dolga leta si jih nisem zapisovala. Moja princeska me je do tega pripeljala, saj je želela večkrat slišati isto zgodbo. Potem so se začeli oglašati drugi starši in različni strokovnjaki s prošnjo po določeni temi. Kmalu po izidu prve knjige je nastal seznam za še nekaj knjig. Na tej točki mi zelo pomagajo vse izkušnje, ki sem jih z leti pridobila, saj me vsak predlog spomni na kakšnega otroka, s katerim sem delala. Moji dragi posebneži pa so kot lučka nad glavo, ki me opozarja naj napišem pravljico, ki jo bodo tudi oni razumeli.
Lahko izvemo več besed o tem kakšen vpliv imajo terapevtske pravljice na otroke in njihove starše?
Točno to, ja, na starše. Tega se na začetku nisem toliko zavedala. Dobila sem nekaj odzivov odraslih, ki so se mi zahvalili, da sem jim pomagala razumeti otrokov svet ali razrešiti svoje težave. En gospod me je klical in zaupal, da je knjigo v celoti naenkrat prebral, potem pa kar nekaj časa sedel in jokal. Predeloval je svoje otroštvo in travme, marsikaj je ugotovil šele takrat.
Moj namen pa je otroku približati svet odraslih na njemu razumljiv način. Lažje je povedati, da se počutiš kot jelenček in lažje je svetovati kaj naj jelenček naredi, da bi se počutil bolje. Otroku je težko biti odkrit, tako kot se je včasih težko opravičiti. Ne počutijo se varno na tem »področju odraslih«, ne razumejo ga še popolnoma. Velikokrat se ne zavedamo, da jim manjka besed za razložiti svoje počutje. Zato jih moje pravljice skozi izkušnje likov učijo ločiti občutke in čustva, poimenovati jih, pokazati in po potrebi razrešiti. Poudarjam, da se tudi do najmlajših moramo obnašati spoštljivo, tako kot do svojega partnerja. Njegove stiske potrebujejo resen pristop s katerim mu pokažemo, da ga slišimo, razumemo, z njim sočustvujemo.
Nedavno smo prebrali, da bosta zbirki Življenje v gozdu in Življenje v morju dobili prevode v druge jezike. Nam lahko zaupaš katere? Katere države boš vse razveselila s svojimi terapevtskimi pravljicami?
Res je, zadnje čase veliko energije usmerjam v prevode. Nisem se osredotočala na določene jezike, iskala sem kvaliteto. Trenutno imamo angleški, nemški, španski, italijanski in poljski prevod. Ne omejujem se in nimam jasnih ciljev. Imam pa enega velikega (smeh)! Želim priti do čim večjega števila otrok po celem svetu.
Primerni prevodi so pri tej vrsti pravljic verjetno zelo pomembni. Kako si našla dobre prevajalce? Je bilo iskanje zahtevno?
Iskanje ni bilo zahtevno, odzvalo se mi jih je res veliko, so pa moji jasni kriteriji hitro naredili selekcijo (smeh). Iščem prevajalce, ki so naravni govorci.« Študenta francoščine sem recimo vprašala, česa se otroci v Franciji bojijo, kdo je njihov »bav-bav«. Seveda ni vedel. Takrat sem ugotovila, da bom sodelovala le s tistimi, ki so odraščali v tujini in imajo izkušnje z otroki. Moram priznati, da sem našla res kvalitetne prevajalce in le na ta način bom še naprej delala.
Vemo, da imajo tudi ilustracije veliko vlogo pri celotni podobi končnega izdelka. Na kakšen način si izbirala ilustratorja?
Prve ilustracije sem naredila sama. Čim več sem jih gledala, manj so mi bile všeč. Iskala sem ideje pri drugih umetnikih in ugotovila, da mi ne bo uspelo približati se tistim, ki so mi bili najbolj všeč. Zato sem jih začela klicati. S Kajo Lukač sva se takoj začutili in z navdušenjem začeli skupaj ustvarjati. Sproti sem ji pošiljala pravljice in njene ilustracije so bile odsev mojih idej. Še jaz sem bolj začutila like, ko jih je ona narisala.
V nastajanju so tretje terapevtske pravljice. Nam lahko zaupaš več?
Tako je, nastaja knjiga Življenje v hribih. Letos naj bi bila na voljo, če bo vse po planu. Vsaka nova knjiga mi je še bolj všeč. Zavedam se širine populacije, za katero pišem. Sodelujem s še več strokovnjaki, ki pregledajo pravljice in jih potrdijo.
Lahko zaupam, da smo v to knjigo »skrili« zgodbo, ki na nežen način odpre temo zlorabe. Ta bo odraslim pomagala ugotoviti, če je otrok kaj spornega doživel. On pa bo lažje spregovoril in mogoče sploh ugotovil, kaj se je zgodilo.
Kakšni so tvoji načrti glede pisanja v prihodnosti?
Povezujem se, nabiram izkušnje in nova znanja, pišem o čedalje bolj občutljivih temah. V načrtu imam 5 zbirk po 10 pravljic, ki bodo zelo splošne in vsakdanje. Potem bi se rada bolj natančno poglobila v posamezna področja.
Kakšni bralci pravljic smo Slovenci? Kaj pričakuješ od tujine in tujih bralcev? Mogoče lahko potegneš kakšne vzporednice in izpostaviš glavne razlike?
V Sloveniji so terapevtske pravljice bile precej neznane. Predlagali so mi, da zaščitim ime, jaz pa sem razlagala, da to ni nekaj novega. Res pa je, da ni še dovolj razširjeno. Veseli me videti, da so še drugi začeli pisati z globljim namenom. Branje je v Sloveniji zelo razvito in starši so kritični pri izbiri literature za otroke. Mogoče je prav zaradi tega bil tako močan pozitiven odziv že na mojo prvo knjigo Življenje v gozdu. Ugotovili so, da niso le pravljice, da imajo še pedagoško ozadje.Tujino je težko posplošiti, vsaka država ima svoje značilnosti in navade. Vsekakor je veliko več konkurence, kar ne jemljem negativno. Ponekod ne bom rabila toliko razlagati, kaj so terapevtske pravljice (smeh). Večino poletja preživim na Hrvaškem in ob pogledu na turiste, njihove otroke in vzgojo sem že velikokrat pomislila, da moram pohiteti s prevodi, saj je skrajni čas kaj spremeniti pri določenih narodnostih (smeh).
In čisto za konec; si že kdaj obiskala Anglijo?
Joj, nisem, v planu pa je bilo že kar nekajkrat. Letos sem zelo želela narediti delavnico za Slovence v Angliji. Nisem si predstavljala, da bo leto 2020 tako posebno (smeh). Obljubila sem si, da je to moja naslednja destinacija in že komaj čakam!
Najlepša hvala za prijeten pogovor. Želimo ti še ogromno idej in uspeha pri pisanju ter iskric v otroških očeh ob poslušanju tvojih pravljic. Se vidimo v Londonu!
foto: osebni arhiv
Objavljeno na Slovencivangliji.com 17. 07. 2020 Avtor: Mateja Kilar
