Decentralizacija je nuja ne izbira

Slovenija se uvršča v krog držav z nadpovprečnim deležem podeželskih območij. Od skupno 212 občin se glede na gostoto prebivalstva kar dve tretjini uvrščata med podeželske. Slednja območja predstavljajo okoli 75 odsotkov celotnega ozemlja države in 40 odstotkov vsega prebivalstva. Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da se večina državnih n zasebnih podjetij iz podeželja umika. Tako ostajajo brez pošt, uradov, bank in brez delovnih mest.
Posočje je v zadnjih tridesetih letih izgubilo desetino prebivalstva, Pomurje šestino. Tako kot so od tam selili delovna mesta bližje centrom Slovenije, tako so odhajali tudi ljudje. Tudi državne institucije so na obrobju umikale urade, zmanjševale število zaposlenih in redčile urnike, ko so bile javne storitve dostopne ljudem.
V zadnjih desetih letih se je število delovnih mest v osrednjeslovenski regiji povečalo za skoraj 32.730, kar predstavlja skoraj dve tretjini vseh na novo ustvarjenih delovnih mest.
Selitve podjetij v center ne povzročajo zgolj intelektualnega osiromašenja periferije, svoj davek za centralizacijo plačuje tudi Ljubljana. Središče Slovenije je prometno ohromljeno, cene nepremičnin letijo v nebo, javne službe klecajo pod demografskim pritiskom.
Zaradi koncentracije delovnih mest povzroča vrsto problemov, in ti se bodo le še povečevali, vse to pa je simptom neskladnega regionalnega razvoja. Rešitev problema se ponuja v predlogu pokrajin, a tudi tukaj se pojavljajo številne polemike.
Številne gospodarske zgodbe iz periferije slikajo Ljubljano kot odtok, ki gospodarstvo, javne službe in vodstvene kadre sesa vase. Centralizacija Slovenije se stopnjuje tudi na lokalni ravni in ne koristi nikomur, še najmanj pa prebivalstvu.