Med – ga dobro poznamo?

Med je v Sloveniji, ki velja za deželo z veliko čebelarsko tradicijo, zelo dobro poznano sladilo. V nadaljevanju sledi nekaj zanimivih informacij o enem izmed najstarejših živil na svetu. Po izvoru poznamo cvetlični med ali med iz nektarja, ki je pridobljen iz nektarja cvetov in gozdni med ali med iz mane, ki je pridobljen predvsem iz izločkov določenih žuželk ter živih delov rastlin. Sestavljen je predvsem iz sladkorjev (fruktoza, glukoza, galaktoza), poleg tega pa vsebuje tudi vitamine, encime, aminokisline, mineralne ter aromatične snovi.

Razmerje med sladkorji je odvisno od vrste medu ter encima invertaze, ki je pomemben za dozorevanje medu. Cvetlični med tako vsebuje več fruktoze, gozdni pa več glukoze. Med prav tako vsebuje v vodi topne vitamine kot so vitamin C ali askorbinska kislina, folna kislina, pantotenska kislina ali vitamin B5 ter nekatere druge vitamine skupine B. Vitamini se sicer nahajajo v manjših količinah, vendar imajo kljub temu ugoden vpliv na naše zdravje. Mineralne snovi se v medu nahajajo v obliki natrija, fosforja, silicija, magnezija, kalija, kalcija, železa in mangana. Aminokislin je v medu zelo malo, v povezavi s sladkorji pa v medu tvorijo melanoide, ki so temno obarvani. Med, ki vsebuje več beljakovin je temnejše barve, torej je v gozdnem medu več beljakovin kot v cvetličnem. Prolin in fenilalanin sta najpomembnejši aminokislini v medu, ki sta povezani z nastankom aromatičnih snovi. Fenilalanina je največ v žajbljevem medu, daje pa mu izredno aromatičen okus.

Kristalizacija medu je popolnoma naraven pojav, kjer gre za nastanek in rast kristalov, med pa postane trden. Kristale tvori glukoza, ki ni več tekoča, medtem ko fruktoza tvori tanek tekoč sloj okoli kristalov glukoze. Zgodi se v skoraj vseh vrstah medu, odvisna pa je od razmerja glukoza : fruktoza ter glukoza : voda, medtem ko med z manj glukoze kristalizira kasneje. Kristalizacija pa je odvisna tudi od temperature in časa shranjevanja, količine vode v medu ter prisotnosti kristalizacijskih jeder. Pospeši jo nižja temperatura, tuji delci v medu kot so zrnca cvetnega prahu, mehurčki zraka ter mešanje in tresenje medu. Najugodnejša temperatura za kristalizacijo je od 10-20°C, nad 27°C pa do kristalizacije ne pride. Če se nam zgodi da med kristalizira, ga lahko nazaj utekočinimo v vodni kopeli, katere temperatura naj ne presega 40°C.

Poznamo različne vrste medu kot so cvetlični, gozdni, lipov, akacijev, hojev, žajbljev, kostanjev med ter druge in vsaka vrsta medu ima svoj značilen okus in vonj. V ljudskem zdravilstvu se je med že od nekdaj uporabljal za zdravljenje različnih bolezni ter za krepitev organizma. Med ima namreč antioksidativne, protimikrobne ter številne druge lastnosti, več o tem pa bomo spregovorili v enem izmed prihodnjih člankov.

DELITE