Kolumna: Ukalupljanje

Vedela sem, da bi morala kolumno napisati med vikendom, ko sem bila precej bolj mirna kot danes. Poleg tega, da me mori ponfobija – zagotovo, je še nekaj, čemur kar ne znam najti pravega imena.

Ne berem novic o koroni, ne gledam poročil, ne poslušam novosti in norosti, a kljub vsemu ne morem kar mimo. Rada bi vedela resnico, tako ko vsi. A komu verjeti?

Toda danes ne bi želela o tem, komu verjamem in zakaj tudi vodilnim v državi ne, saj se v politiko niti slučajno ne želim zapletati. Preveč nitk bi se potegnilo. Nitk, ki bi vodile v neskončna prerekanja, ki pa dandanes ne peljejo nikamor.

Se pa vračam skoraj devetindvajset let v preteklost. Takrat sem bila skoraj iste starosti kot moj starejši otrok. In tudi takrat so bili posebni časi. Prav gotovo se kdo spomni vojne za Slovenijo. No, jaz se in priznati moram, da sama tega obdobja nisem doživela preveč stresno. Res je vojna trajala le deset dni, a v naših krajih so se – takrat celo poletje – zadržali predstavniki slovenske vojske, saj smo živeli kar blizu meje s Hrvaško.

Spominjam se, da se je z našega balkona videlo na gozd, v katerem so imeli popolno bojno opremo. Seveda takrat nihče ni hodil na sprehode in pohode kot danes. Še z daljnogledom se nihče ni upal gledati. Kako smo torej vedeli? Ker se je dalo vedeti in videti marsikaj. Veliko več kot danes. A zakaj imam občutek, da bo korona na čustvih mojih otrok pustila veliko večje posledice, kot jih je na mojih vojna.

Morda zato, ker se je šolsko leto takrat ravno zaključilo in ni bilo potrebe po šolanju na daljavo. Pa tudi, roko na srce, ne verjamem, da bi bilo v tistih časih takšno šolanje pravzaprav možno speljati. Kar nenazadnje niti ni bilo slabo.

Morda pa zgolj zaradi tega, ker sem se tisto poletje naučila igrati tarok. In verjetno je sedaj preteklo že dovolj časa, da povem, kdo me je naučil. No, ali pač ne.

Toda ko danes razmišljam o tem, se mi zdi, da nas, ne glede na nevarnosti, nihče ni hotel popredalčkati, ukalupiti, ampak smo se lahko bolj ali manj prosto razvijali. Bombardiranje je bilo v tistih časih resna grožnja, a danes se zdijo novice, priporočila, navodila hujše kot to.

Zakaj se mi zdi, da nas želijo ukalupiti? Zakaj?

Ker je kalup točno takšen, kot ga posameznik želi. Ker je kalup mogoče prilagoditi po lastnih željah in interesih. Ker je kalup nekaj, kar ti da na tisoče enakih.


A zmes v kalupu se le prilagodi obliki, osnovnih lastnosti pa ji niti slučajno ni mogoče odvzeti. Še dobro.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

DELITE