Kolumna: Podaljšan vikend – le kaj bi z njim?

Prva misel je bila – kaj bomo imeli od tega vikenda, če pa smo tako in tako ves čas doma?

A če sem v petek premišljevala, kako ne bom imela česa početi, sem se totalno zmotila. Tile praznični dnevi so minili, kot bi mignil.

V tri dni sem stlačila barvanje jajc, pečenje potice, postavljanje visoke grede, branje knjige in urejanje brežine, pa še kaj bi se našlo. Ni slabo, kajne? Delo krepi, pravijo, in če si znaš pravilno razporediti čas, je na koncu zadovoljstvo toliko večje.

Jajca sem tradicionalno barvala v soboto dopoldne s svojima fantoma. Vesela sem, da vsako leto realiziramo popolnoma nove ideje ali pa tudi kakšne, ki smo jih že uporabili, saj vedno znova nastanejo drugačni pirhi. Letos sva s starejšim prvič delala drsanke. Jajca smo obarvali s čebulnimi olupki in moram priznati, da je bilo drsanje pravzaprav zelo sproščujoče. Pisanicam smo malce priredili postopek in smo jih, namesto v barvi, namakali v kisu. Nastali so edinstveni izdelki, jajca pa so se skoraj pobelila.

Potica. Tu se je malce zapletlo – premalo testa, preveč nadeva in nikakor ni hotela sodelovati z mano v zavijanju. Tako da, za na razstavo ne bi bila, a je bila odličnega okusa in je je zmanjkalo že včeraj. Nadeva je bilo toliko na kupu, da so ga jedli kar z žlico. Sicer pa, moja mami pravi, da ko ti potica uspe, veš, da si stara baba. No, torej tudi če mi nikoli ne.

Seveda ni šlo brez dobre knjige, čeprav sem ugotovila, da me v tem karantenskem obdobju daje nekakšen bralni mrk. Nisem prepričana, ali je to zaradi obilice obveznosti ali morda zaradi morbidnosti situacije. Kakorkoli za nekaj je vseeno dober ta premor – mi vsaj knjig ne bo prehitro zmanjkalo.

Najbolj ponosna sem, ker mi je končno uspelo nekaj, kar me mori že več kot eno leto. Poznate tiste nesrečne brežine, na katerih nič ne rase? No, ne popolnoma nič, ker trnje se zaseje tudi v kamen, če je treba. Ampak ta brežina, o kateri vam govorim, je moja nočna mora. Pregledala sem sto in eno idejo, kako rešiti zadevo in pred časom že predlagala, da bi jo prekrili kar s kakšno prevleko. Ampak ko pogledaš to štirideset metrov dolgo in skoraj dva metra široko zono somraka, polno robidovja in plevela, ki ga ne moreš kar tako izkopati, te vse mine.

A danes mi je uspelo. S pripomočkom, ki je bil kupljen pred leti za kopanje, a ni bil nikoli zares v uporabi. Kar potrjuje mojo trditev v kolumni o pospravljanju, da nekoč vse prav pride. Poleg tega pa sem postavila še drugo visoko gredo, v katero bom jutri presadila redkvice, ker mi bodo drugače ušle iz posode.

foto: Mateja Hočevar

Največ šteje, da smo bili skupaj, čeprav zaradi karantene v okrnjeni sestavi, a smo si vseeno pričarali pisano veliko noč.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

DELITE