Kolumna: Padec

Vsako novo leto prinese en kup zaobljub, ki nas intenzivno spremljajo prve tedne meseca januarja, nato pa večina njih utone v pozabo.

Sama sem si še pred leti obljubljala, da januarja ne bom jedla sladkega in se nekaj časa tega celo držala, ampak … No, saj veste, vedno sledi ampak. Torej odločila sem se, da si tega več ne bom počela.

Zakaj?

Ker navadno po novoletnih praznikih ostane še kar nekaj odličnih piškotov, ki jih je škoda, da bi se postarali. In ker sem ugotovila, da ko jih enkrat zmanjka, tudi ni več neke hude potrebe po sladkem. Ko pa sem si zadala, da bom naenkrat prekinila s sladkim, sem imela vsakodnevno tak padec sladkorja – v glavi, seveda – da sem se komaj prebila čez dan.

Ne rečem, nase sem bila strašno ponosna, ko sem zdržala tisti mesec, a vedno sem komaj čakala, da pojem en Munchmallow. Prav za ta namen sem si jih kupila nekje na sredini posta in jih hodila gledat v shrambo ter si govorila, da bo eden za nagrado. Eden? Menda.

Torej, odkar meseca januarja ni več sladkornega posta, vsi malce lažje dihamo. Predvsem zato, ker si lahko privoščimo tudi kaj zares sladkega. Nekaj takega, ki zadene naravnost v maščobne celice. A nič zato, saj smo pri telovadbi bolj pridni.

In včeraj sem gledala vlečeno testo v hladilniku, ki mu bo ravnokar potekel rok ter razmišljala, kaj zdravega bi se dalo narediti iz njega. Ko pa sem pobrskala po shrambi, in našla še celo goro oreščkov (ker ti pa so zdravi, a le v omejenih količinah), sem se spomnila, zakaj sem testo pravzaprav kupila.

Pistacije, lešniki, mandlji, listnato testo – no, kaj bi vi pripravili iz tega?

Jaz sem malce prilagojeno baklavo. Priznam, da je bila na koncu res preveč sladka in naslednjič bom v sirup dala manj sladkorja, ker je same skoraj nisem mogla jesti. Pa sem dodala malce sladoleda – čokoladnega. Prav zares sem prepričana, da bi bil sicer boljši vaniljev, a kako že pravijo – ‘v sili hudič še muhe žre’.

Poleg tega je lepše videti na krožničku, tako, malce bolj razgibano. Sladkorja imamo torej za nekaj časa dovolj.

Vlečenega testa pa še polovico – razmišljam, da bi ponovila vajo s pol manj sladkorja.

Saj veste, najprej moraš pasti na dno, da bi lahko začel znova, a mislim, da smo tokrat dosegli šele sladkorni vrh.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

DELITE