Kolumna: Ali je pospravljanje umetnost?

Zame je umetnost pripraviti se k pospravljanju, čeprav imam rada čisto in lično urejene prostore. Vedno sem si želela minimalistično opremljeno stanovanje, a glede na to, da sem hrček, kar s ponosom priznam, so omare še kako dobrodošle.

Knjiga Umetnost pospravljanja je na trgu že od leta 2011, pri nas je izšla 2015, a je še nisem zares prebrala. Za to imam dva – odlična seveda – razloga.

Kot prvo me je odvrnil stavek – česar ne potrebujete, vrzite stran. Stran? Kam stran? Čisto zares? Ne bo šlo! Sama sem pristaš tega, da čez sedem let vse prav pride. In da to drži kot pribito, sem izkusila na lastni koži. Pred drugim porodom sem namreč imela klasični sindrom mame, preden gre rodit – gnezdenje – pa sem pospravila celo stanovanje, vrgla stran precej vreč stvari, ki jih nisem uporabila že kar nekaj časa in se pri tem počutila odlično. Ampak glej ga zlomka, še ne en teden po svojem čistilskem pohodu sem potrebovala točno tisto beležko, ki sem jo zavrgla. In kak teden za tem še svoje najljubše allstarke. Torej – dokaz številka 1.

In druga stvar – vse lepo in prav, ampak tale Marie verjetno ne ve, da smo likovniki ena prav posebna bitja. Kako naj uredim stvari, če pa so nekateri papirji čisto preveliki za v predal in če so nekatere barve v plastenkah, nekatere v tubah in jih ne morem spraviti na isto polico? Pa različne drobnarije tudi ne morem razvrstiti, ker bi potrebovala en kup škatlic, kar pa ni niti malo eko – dokaz številka 2.

Pa ljudje z veliko hobiji tudi sodijo v naše vrste, saj bi potemtakem morali imeti prav toliko kot hobijev različnih kosov pohištva, ki pa se za različne dejavnosti razlikujejo. Včasih seveda potem niti ni mogoče vsega pospraviti več v eno omaro  – in smo spet pri dokazu številka 1.

Biti hrček in prebrati knjigo Umetnost pospravljanja, ki jo ena izmed slovenskih spletnih knjigarn umešča med priročnike za samopomoč, je, kot da bi si človek, ki ne hodi rad v hribe, sposojal le knjige o pohodih. Si predstavljate? No, tako nekako je z nami hrčki in to knjigo.

Vsega sicer ne spravljam več. Npr. rolic WC papirja, ker sem ugotovila, da vse niti niso uporabne, pa palčk od sladolednih lučk tudi ne, odkar so nekatere lučke tako sladke, da še oprane palčke nase vlečejo male gomazeče stvore. A še vedno je veliko takih stvari, ki pri meni najdejo svoj prostor pod soncem. Če ne doma, pa v službi, kar seveda štejem k dokazu številka 2 – recikliranje je eko.

Toda najbolj sem vesela, da si delovno okolje med tednom delim še z eno, meni podobno, dušo. Najin najpogostejši stavek je – Enkrat bova zagotovo potrebovali.


foto: Bukla.si

Seveda! Če ne v prvem ali drugem letu pa zagotovo čez sedem let.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

DELITE
WordPress › Napaka

Na strani je prišlo do kritične napake.

Naučite se več o odpravljanju napak v WordPressu.